Celjsko 2023 - poročilo o kolesarskem taboru ‘Potepini 2023’ je v delu.
Kolesarski tabor na Celjskem 2023
od 23. do 26. junija 2023
(od petka do ponedeljka)
Kolesarski tabor ‘Potepini 2023’ je za nami. Soržev mlin ob reki Hudinji v Polžah pri Novi Cerkvi v občini Vojnik je bil dobro ihodišče za vsakodnevne izlete. Lastnik mlina Oto nam je dal na voljo prenočišča v sobah in na vrtu prostor za postavitev šotorov.
.
Tabora so se udeležili dosedanji stari potepini, pridružilo se je tudi nekaj novih. Vsega skupaj nas je bilo devetindvajset:
Ana in Nenad Bartol iz Hoč, Albert Kolar iz Solčave, Andrej Senekovič iz Hoč, Cvetka Golob in Bojan iz Maribora, Damjana in Tomaž Mancini iz Ljubljane, Jakob Razpet iz Ljubljane, Jasna in Miro Petrič iz Hoč, Jožica Černigoj iz Ljubljane, Jože Mavrič iz Radizela, Jože Marolt iz Maribora, Lili Jarc z Vrhnike, Lidija Hintereger iz Maribora, Miro Breg iz Maribora, Matjaž Ljubič iz Ljubljane, Peter Vergles iz Ljubljane, Stane Kuntu iz Maribora, Dobrila-Seka iz Brežic, Vida Tomše iz Krške vasi, Teja Žučko iz Ljubljane, Zvonko Flandija iz Kamnice, Smiljan Kukovec-Špiro iz Maribora, Tone Ertl iz Hoč, Slavko Kamenik iz Vitanja, Hardi Šmid in Marino Ferčec iz Maribora.
Trudimo se, da bi v tem blogu objavili nekaj vtisov s potepanja. Če imate čas, se javite s kakšno sliko ali prigodo.
Jožica iz Ljubljane je na fejsbuku zapisala tole:
POTEPINI 2023
Od 23.do 26.6.2023 je potekalo naše tradicionalno kolesarjenje, tokrat po celjskem območju.
1.dan smo z vlakom prispeli v Celje, nekaj iz Ljubljane, nekaj iz Maribora, nekaj pa direktno do Sorževega mlina, Polže pri Novi Cerkvi, kjer smo imeli tabor in prenočišča. Iz Celja smo kolesarili mimo Šmartinskega jezera.
2.dan smo po jutranji telovadbi, zajtrku in skupinskem foto terminu obiskali park in zdravilišče Dobrna, se ustavili ob ribniku ob Dobrni. Nadaljevali smo do Velenja, si ogledali razgledni stolp ob Velenjskem jezeru, se zapeljali do središča mesta in Titovega spomenika.
Zvečer je imela Vida Tomše zanimivo potopisno predavanje o romanju po Jakobovi poti Camino Portugal.
3.dan smo kolesarili čez Lopato, Arjo vas do Žalca, okusili ali vsaj povonjali piva v znameniti fontani, nato pa si privoščili bogato in okusno kosilo v gostilni Štorman. Nadaljevali smo proti jami Pekel v Krajinskem parku Ponikovski kras in čez Ponikve nazaj v bazo.
Zvečer nas je presenetil z okusno pašto s pesto iz čemaža ter zraven kozarcem rujnega naš potepin Albert.
4.dan smo se že med jutranjo telovadbo poslovili od našega idejnega vodje Jožeta Marolta Jože Marolt, ki se je s svojim legendarnim trokolesnikom sam odpravil proti Mariboru. Po zajtrku z domačimi gosjimi jajci smo naredili še nekaj fotk z gospodarjem Otonom in se odpravili na zadnji dan kolesarjenja, večina proti Žički kartuziji, 5 pa se nas je odpravilo preko Vojnika, Celja, Laškega, Rimskih toplic, Zidanega mosta do Radeč, kjer smo imeli zaključno kosilo. 3 smo šli na vlak za Lj, dve pa v Brežice, vsi z lepimi vtisi in z željo, da to tradicijo nadaljujemo.
Na njenem fejsbuku si lahko ogledate več slik s potepanja.
Pa še Tomažev prispevek:
Zdravo!
Rad bi na kratko opisal najino (Tomaž in Damjana) pot s Potepini.
1. DAN: Ljubljana ŽP-Celje ŽP--Šmartinsko jezero-Soržev mlin
2. DAN: Soržev mlin-Dobrna-Velenje-S.mlin
3. DAN: Soržev mlin-Žalec (fontana piva)-S.mlin
4. DAN: Soržev mlin-Žička kartuzija-Celje ŽP-Ljubljana ŽP
V prvih treh dne sva vozila s skupinami z istim ciljem, malo smo se menjavali, se srečevali in razhajali.
Škoda, da ob Velenjskem jezeru ni bilo lepega vremena, sicer bi se tudi kopali.
Četrti dan (ponedeljek, dan odhoda iz S.mlina) sva se odločila obiskati Žičko kartuzijo.
Poleg naju so imeli isti cilj tudi še nekateri drugi, a sva midva prej odpeljala in se nismo več videli.
Najina trasa: Nova cerkev-Višnja vas-Ivenca-Frankolovo-Verpete-Črešnjice-Sojek-kartuzija Žiče.
Spet sreča: Prideva do kartuzije, kjer je pred zaprtimi vrati stal en kombi. Na tabli je pisalo, da je ta v ponedeljkih zaprta, na kar sploh nisva pomislila.
Voznik je nekomu telefoniral in čez nekaj minut je prišel en fant in odprl vrata v kartuzijo. Rekla sva, da bi rada le na hitro pogledala tisto famozno streho in sva šla noter. Nič ni protestiral.
Kombi je raztovarjal neko robo, midva pa sva si lepo počasi ogledala zunanjost pa tudi notranjost cerkve, kolikor jo je še ostalo. Od prejšnjega obiska pred 20 leti je bila zdaj videti precej obnovljena.
Streha (le nje pol) je enkratna, le mehanizma za spuščanje nisva videla. Ogledala sva si tudi zeliščni vrt ter se okrepčala v senci ob kamniti mizi (najstarejša slovenska gostilna iz leta 1467 je tudi bila zaprta!).
Od tu sva šla proti Dramljam in do Celja po trasi: Stare Slemene-Slemene-Straža na Gori-Svetelka-Marija Dobje-Razdor-Šmiklavž p. Škofji vasi-Ljubečna-Leskovec-Trnovlje-Celje ŽP.
Na poti do kartuzije sva se povzpela do 600 m visoko, na Sojeku je bil čudovit razgled proti celjski kotlini.
Od kartuzije proti Dramljam je čudovita nova cesta, doživela sva varen in hiter spust, panoramsko cesto pri Straži, nato pa mi je pri naselju Marija Dobje veriga padla z verižnika.
Zadevo sem popravil, pri čemer sem moral sneti verižni ščitnik, saj se je veriga zategnila zadaj za obroč.
Imel sem srečo, da je bil ob bližnji hiši gospod s križnim izvijačem, saj eden od treh vijakov na ščitniku ni bil imbus.
Prepričan sem bil, da ima moje kolo same imbus vijake, zato vozim s seboj celo garnituro imbusov.
No, zdaj sem orodju dodal tudi en križni izvijač in enega navadnega. Vselej se učimo.
Sicer je šlo vse po maslu brez padcev in bolečin in tudi z malo sreče: na ŽP v Celju, ko sva čakala na vlak, sem opazil nek tujek v gumi.
Mislil sem, da je kamen rjave barve, pa je bil dolg in trd trn od vrtnice. Še dobro, da je bil ob strani, kjer je naredil luknjico le v plašč.
Peripetij pa še ni bilo konec:
V Celju sva šla na mednarodni vlak Citadella (iz kremenčkovih časov!) ob 15.15. Prišel je nabito poln s 15-minutno zamudo. Ko je peljal na peron nisva opazila, da je bil vagon za kolesa spredaj (gor grede je bil k. vagon zadaj in vlak tudi sodobnejši!).
Zato sva odhitela na zadnji vagon, kjer pa se (pre)ozka vrata niso dala odpreti. No, odprla so se na predzadnjem vagonu in po 4 strmih stopnicah sva obe kolesi in posebej torbe spravila gor s pomočjo enega fanta.
Damjana, ki je šla prva gor, je imela možnost postaviti kolo le na prostoru med obema vagonoma, poleg stranišča. Naprej pa je bil tisti ozek hodnik, ki ga vsi poznamo izpred 50 let in kupeji na levi strani.
Jaz sem imel možnost postaviti kolo le za njenim tudi ob stranišču. Tako sva stoje držala vsak svoje kolo do Ljubljane. Da bi ju kam privezala, ni bilo mogoče. Vlak je kar dobro brzel in Damjano, stoječo na spajališču vagonov, je s kolesom kar lepo premetavalo.
Potniki so bili večinoma mlade Madžarke in Madžari. Stranišče na Damjanini strani ni imelo papirja, na moji pa je bil, zato sva jih usmerjala k meni, pri čemer sem moral vsakokrat ustrezno premakniti kolo.
Na ŽP v Ljubljani ni bilo šans, da bi najprej midva izstopila s kolesi, ker so se potniki eden za drugim pojavljali na vratih in izstopali vse do zadnjega. No, potem sva tudi midva, kot zadnja, lahko raztovorila.
K sreči je vlak pripeljal na 6. peron, da sva lahko odšla na Vilharjevo.
Na splošno ocenjujeva, da je bilo letošnje potepanje zelo uspešno in eno lepših.
Tomaž in Damjana Mancini
Svojo pot do Sorževega mlina in kolesarjenja po Celjskem je opisala tudi Lidija Hintereger.
23.6.2023 smo se dobili na železniški postaji Maribor Miro Breg, Stane Kuntu, Lidija
Hintereger. V Hočah sta vstopila na vlak še Ana in Nenad Bartol. Odpeljali smo se v Celje. Od tam smo odkolesarili do Šmartinskega jezera, kjer smo si privoščili pijačo. Pripeljal se je tudi Špiro iz Polž.
Sprehodili smo se ob jezeru in se pogovarjali z domačinom, ki oddaja kanuje in supe.
V jezeru ni dovoljeno kopanje. Pozneje smo odkolesarili do Sorževega mlina.
V naši hiši smo bili Albert, Stane, Lili, Teja, Zvonko, Špiro in jaz. Pridružil pa se nam je tudi en mladič iz MB ki je delal ponoči galamo.
Tam so bili že nekateri potepini. Nastanjeni smo bili v dveh hišah. Popoldan in ponoči je deževalo.
Drugi dan smo po telovadbi in zajtrku nekateri zašibali čez hribe do Velenja in Velenjskega jezera. Ni bilo prevroče. Ogledali smo si Titov spomenik. Nazaj grede smo šli na kosilo v prijetno gostilno, kjer se je priključila druga skupina, ki je bila na velenjskem gradu.
Čez klance in mimo Lemberga smo se vrnili do mlina.
Tretji dan smo odkolesarili čez klance do Žalca na pivo. Večina nas ima že električna kolesa, Lili pa še vedno pogumno pritiska na predale v klance.
Četrti dan smo se poslovili. Lili, Teja, Stane in jaz smo odkolesarili preko Vitanja in Konjic do Žičke kartuzije, Lili in Teja sta se vrnili nazaj do Polž, midva s Stanetom pa do Poljčan.
Ujela sva vlak za MB in srečala Jožeta Marolta.
Bilo je zelo lepo videti stare znance.
Lep pozdrav, Lidija
Smiljan Kukovec - Špiro pa se tako spominja:
